Zadnja leta imamo na naši šoli navado, da ob slovenskem
kulturnem prazniku iščemo oblike kulturnih dejavnosti, ki nastajajo
med nami in z nami. In vsako leto znova smo presenečeni nad bogastvom
vsega, kar kulturnega črpamo iz svojega domačega okolja.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Letos smo razstavili stare vezenine, kvačkane izdelke ter nekaj drugih ročnih del, katerih skupna lastnost je nit.
Kaj pravzaprav je vezenje? V naših krajih vezenju rečemo »štikanje«.
Če bi hoteli zvedeti več o zgodovini vezenja bi se morali vrniti daleč v preteklost. Zgodovina vezenja je tesno povezana z razvojem oblačil in mode pa tudi z umetnostjo vseh obdobij bližnjih in daljnih civilizacij: od antične Grčije do daljnega Vzhoda, od Amerike do Evrope. Ta stara rokodelska tehnika okraševanja oblačil in drugih predmetov za vsakdanjo rabo v bivalnih prostorih se je v zgodovini človeka vedno bolj izpolnjevala in postajala vedno bolj bogata in raznovrstna tako glede na obliko kot glede na uporabnost. Od srednjega veka do danes je vezenina veliko prispevala k sijaju in razkošju oblačil na dvorih, v palačah in cerkvenih hramih.
Tako kot pri vseh šivanih izdelkih tudi pri vezenju izvor ni natančno znan, ker tkanine niso obstojne. Znano pa je, da so vezli že stari Egipčani, Grki, Kitajci, v času železne dobe v severni Evropi …
Vezilje so vezle predvsem oblačila, oblačila za verske obrede ter predmete, ki jih uporabljamo doma. Izvezena oblačila in predmeti so imeli posebno simbolno vrednost, pomenila so status. Tradicionalne vezilne tehnike in vzorci so v posameznih deželah prehajali iz generacije v generacijo in s tem prispevali k kulturnemu obrazu določenega področja.
Najpogostejši materiali za vezenje – tako za podlage, kot za niti – so bili volna, svila in lan, kasneje tudi bombaž.
Proti koncu 19. stoletja se je pojavilo tudi strojno vezenje, ki pa je še vedno zahtevalo izurjeno veziljo s prefinjenim občutkom za material in obliko. Dandanes smo priča dovršenim strojem, ki samodejno izvezejo vse, kar jim s pomočjo računalnika ukažemo.
Tudi na ozemlju današnje Slovenije so že v preteklosti nastajale vezenine. Nekaj je ohranjenih celo iz srednjega veka. Z vezenjem pa so se v preteklosti ukvarjale predvsem redovnice. V poznejših časih, ko je bilo vezenje uvedeno v osnovne šole, so za gospodo vezle ženske nižjega sloja. Lepo oblačilo so smeli nositi le gospodje. Vezilje so vezle na področju cele Slovenije, saj so zaradi značilne geografske lege (križišče poti, prihodov raznih trgovcev) prišle do različnih znanj in materialov. Poleg oblačil so vezle tudi druge uporabne predmete, brisače, posteljno perilo, razne prte, kasneje tudi zavese … v različnih vezilnih tehnikah.
Posebno mesto zavzemajo gorenjske ljudske vezenine s križci. Najprej so vezle na domačem platnu s črno, temno rjavo, pozneje v kombinaciji z modro-rdečo nitjo. Motivika gorenjskih vezenin s križci se kaže v stiliziranih oblikah iz rastlinskega sveta (cvetovi, listi). Najpogostejši je motiv stiliziranega gorenjskega nageljna in srca.
Za Belo Krajino je značilno vezeno tkaničenje. Barve rdeča –modra ali bela. Tkejo in vezejo še danes.
Za
osrednjo Slovenijo (Dolenjska, Štajerska, Koroška) je značilno
enostavno polno vezenje (cvetovi, žito, grozdje, ptice) v eni barvi:
samo modra ali samo rdeča, pozneje, ko so se dobile različne barvne
niti, pa so začele in še danes vezejo v različnih barvah –
pisane vezenine. V Prekmurju na vezeninah srečamo več pisanih barv,
vpliv Madžarske.
|
|
|
Na Primorskem in Notranjskem se v vezeninah izraža vpliv Italije, veliko je tim. belih vezenin (rišelje tehnika). Močan vpliv ima italijanska revija Mani di Fata.
Ob pričujoči razstavi ugotavljamo, da so ženske vezle ali kvačkale tudi V Podkraju, na Colu, v Hrušici, Sanaboru, na Križni gori, v Višnjah, v Beli … Nekatere so se s svojo izvezeno balo priselile tudi od drugod in prinesle s sabo nove vzorce, nove vplive. Na razstavi so tudi dela žena, ki še vedno vezejo ali kvačkajo.
Na razstavi imamo veliko prečudovitih vezenin in drugih ročnih del, najstarejša segajo v 19. stoletje, veliko jih je iz prve polovice 20. stoletja. Priča smo neizmernemu številu tihih ur, ob katerih so žene vezle in skozi prste pretakale niti. Si morete misliti, koliko misli je prežetih v teh ročnih delih: niti veselja, niti trpljenja, niti žalosti, rojstva in smrti … Vezenine so spremljale človeka od zibeli do groba (oblačila za krst, pregrinjalo na parah in v krsti).
|
|
Vezenine pa niso in ne bogatijo samo vsakdanjik in praznik, temveč notranje bogatijo osebe, ki jih ustvarjajo.
Izdelki domače obrti in rokodelstvo so torej vsekakor ena izmed žlahtnih prepoznavnih znamenj človekove ustvarjalnosti in odsev kulturne podobe ljudi v naših krajih in na Slovenskem – včeraj in še tudi vedno danes.
So del in izraz tradicije, bogate kulturne dediščine.
Zlata doba vezenin je sicer minila, vendar se je umetnost ročnega vezenja ohranila. V primerjavi z Idrijsko čipko, vezenje kot pomembna veščina in oblika kulturne dediščine dandanes ni deležno posebne kulturne zaščite. Naj to razstavo izkoristim tudi zato, da povabim žene in dekleta, da se povežete in ponovno oživite vezenje in s tem povezana ročna dela, saj boste s tem prispevale majhen, a pomemben prispevek k temu razcvetu in ohranjanju narodnega bogastva v Sloveniji. Verjamem, da se bo na ta način naše domače kulturno bogastvo preneslo tudi na mlajše rodove.
Ob koncu hvala vsakemu in vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k nastanku današnje razstave, pobrskali po omarah, likali in prali, pisali listke … Brez vas razstave ne bi bilo.
Silva Karim
koordinatorka razstave
